V nasmehu nekega dneva, naslov pesmi Tomaža Pengova, po kateri je povzet tudi naslov tokratne razstave se nanaša na trenutke v katerih človek občuti in verjame, da se življenje odpira. Toda vednost, da je trenutek sreče, ki ga doživljamo podarjen in tudi odvzet, vsebuje sled nostalgije in od nas zahteva distančni odmik. Zavemo se, da smo v retroaktivni zanki, ki nas oblikuje in s tem formira našo percepcijo o svetu in nas samih. Ta osnovna ideja je oblikovala koncept razstave z naslovom V nasmehu nekega dneva, ki predstavlja dva cikla. Vsak na svoj način preizsprašuje ta vprašanja, vezana na človeka v njegovi telesni in siceršnji eksistenci, minljivosti, ki pa jo človek deli tudi z živalmi.
Razstava je razdeljena na dva dela in predstavlja dva ločena cikla, ki ju povezuje tematika spomina in časa, ki se referirata na določen pogled kot konstrukt realnosti. Prvi cikel slik predstavlja slikarkino psičko, ki ni predstavljena zgolj kot žival v kontekstu antropocentrične poziciji, ki človeka vzpostavlja nad drugim živim bitji. Slikarka psičko skozi osebno izkušnjo upodobi, poskuša poustvariti njeno osebnost, podati njen značilni izraz, občutek telesnosti tako, da pes postane subjekt slike. Tudi v sodobni umetnosti lahko sledimo podobno paradigmo, ko pes kot subjekt postane bolj personiliziran. Ta pogled lahko zasledimo pri angleškem slikarju Lucianu Freudu, ki je v svojih delih z izjemnim občutkom odkrival telesnost, ki je skupna tako človeku kot živali. Drugi primer je David Hockney, ki upodobil svojega psa v različnih položajih in ob tem odkrival, da obstaja poseben način, ki določa, izžareva karakter njegovega štirinožnega prijatelja… Na tej osnovi pade tudi mit o nezmožnosti tega, da bi živalim priznali tisto, kar nas določa in povezuje z njimi bolj kot si upamo priznati. Dejstvo je, da smo vsi čuteča bitja, ki si prav zato delimo precejšen del doživljanja sveta. Drugi cikel izpostavlja telo in podobo telesa kot osrednje mesto inspiracije. Slikarko slednje zanima predvsem v kontekstu preizpraševanja podobe telesa, ki v filozofsko-antropoloških temeljih zastavlja vprašanja o subjektu v njegovi eksistenci in prezenci. Ob navezavi na izročilo humanizma in dediščino novoplatonizma umetnica v tem ciklu razvija svojevrstno avto-poetiko in vzpostavlja likovni izraz preko iluzionistične tradicije klasičnega metjeja, ki v podobah prehaja v pastozni nanos in se izgublja v abstraktno definiranem ozadju.
O avtorici
Patricija Knap je umetnica mlajše generacije, ki se v svojem umetniškem ustvarjanju posveča odnosu med vidnim, videnim in predstavljenim v podobi. Umetnica ustvarja v mediju slikarstva in grafiki, ki ju povezuje z novejšimi mediji, predvsem videom in fotografijo. Diplomirana slikarka (ALOU, 2019), svoje znanje poglablja na magistrskem študiju Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, kjer zaključuje magistrski študij slikarstva.