O razstavi
Ob likovnem ustvarjanju Janeza Ravnika velja najprej pomisliti na številne cikluse slik, risb in lesenih plastik, ki so nastajali v dolgih letih likovno-pedagoških izkušenj in za katere bi najlažje rekli, da bi jih ustvarjalec oblikoval kot neke vrste dvogovor. Na formalni ravni je bil to dvogovor med različnimi likovnimi tehnikami, postopki in pristopi. Še pomembnejši dvogovor se je odvijal na vsebinskem nivoju, kjer je Janez Ravnik raziskoval – seveda kot likovnik in samo z likovnimi sredstvi – različne odnose med predmetom (osrednjim motivom slik) in okoljem (naravnim ambientom, v katerega je predmet logično vključen). Ker je Janez Ravnik osrednji motiv vedno razumel za simbol ali znanilca človeka in njegovih prizadevanj, torej – gledano iz najširše perspektive – civilizacije nasploh, ambient, v katerega je vpletal predmetne motive, pa mu je v tovrstnem likovnem svetu poosebljal svet narave, je posredno in na samosvoj način lahko raziskoval tudi vplive, ki jih ima narava na civilizacijo in obratno, ter tako izpovedal svoj pogled na svet in probleme naše dobe. Tem vsebinskim izhodiščem je ostajal zvest ne glede na velike razlike med posameznimi ciklusi, ki jih je včasih zaznamoval pretanjeno dodelan likovni nagovor – v mislih imam še zlasti njegova ciklusa olj z motivi inventivnega barvno-geometrijskega stopnjevanja lebdečih form in nizov svetlobe proti temi potujočih, v večni krog povezanih orehovih jeder in drugih bioloških oblik – spet drugič pa je bil umetnikov nagovor, prav tako kot pri najnovejši seriji del na papirju in slik, očarljivo prvinski in silovit: prvinski in silovit seveda zlasti glede na neposrednost potegov s čopičem in lazurnih razmazov barve po površini papirja in platna in prav tako glede na že skorajda frenetične, neverjetno sproščene ter pogosto na »strupene« modrikaste in vijoličaste tone vezane barvne kombinacije, ki že vrsto let veljajo za Ravnikov zaščitni znak, vendar v vsem ostalem dosledno premišljen. Zopet se srečujemo z, za likovnika tako značilnimi dialogi, ki jih tokrat lahko naštejemo še prav posebej veliko: dialog med različnimi likovnimi elementi (barvo, svetlobo, obliko), dialog med geometričnimi, »polgeometričnimi« in negeometričnimi oblikami, dialog med nemešanimi primarnimi in še vedno izredno čistimi sekundarnimi barvami, dialog med geometrijsko oblikovanim motivom v prvem planu in svobodnejšim svetlobno-barvnim ozadjem, dialog med prikazovanjem mirovanja in iluzije gibanja upodobljenih stvari ali pojavov itn.
Pričujoči akrilni ciklusi so nastali med leti 1994 in 1997 in nam navkljub svoji raznolikosti omogočajo, da sledimo poti študijsko zavzetega umetnikovega razreševanja zadanega problema. Ugotovili bi namreč lahko, da so npr. nekatera dela nastala najprej, nato pa so njihove rešitve umetniku predstavljale iztočnice za naslednja, ki so jim v marsičem podobna in hkrati že povsem različna. Ravnikovo zanimanje je bilo tokrat v veliki meri posvečeno poskusu slikarskega ponazarjanja »gibanja« predmeta, barve in svetlobe. Prav slednji se je likovnik s posebno pozornostjo posvetil zlasti v ciklusu »Svetlobne igre«, pri katerem vselej naletimo na tako ali drugače odslikano svetlobno-barvno gibanje, ki ga ponekod zastopa iluzionističen prikaz prosevanja, valovanja, lomljenja, torej učinkovanja svetlobe, ki se sprehaja po fantazijskih ambientih, spet drugje pa se lahko soočimo z barvno-svetlobni slapovi, ki prodirajo v globino slikovnega polja. Po tej plati je Ravnikovo slikarstvo sorodno prizadevanjem rayonizma oziroma »lučizma«, kratkotrajne smeri v ruski umetnosti, ki je tik pred 1. svetovno vojno razreševala problematiko v kristalne forme ujetih barvnih nanosov kot nosilcev svetlobnega valovanja. Nič manj optično privlačen ni njegov beneški ciklus, ki je dobesedno prežet z modrimi, zelenimi, vijoličastimi in še zlasti rdečimi, rumenimi in oranžnimi toni. Morda se je umetnik z izborom barv namenil celo obuditi spomin na toplo nenavadno sproščeno barvno paleto starih beneških slikarjev. Skozi barvne zavese se name prikazujejo beneške palače, kanali in mostovi, in zdi se nam, da smo se znašli v nenavadnem sanjskem svetu, v katerem kraljuje preteklost in ga navkljub upodobitvam nočnih prizorov prežarjajo barve sonca in ognja, kar se približno ujema z vtisi, ki jih dojemljivemu obiskovalcu nudi mesto ob laguni.
Vse različne svetlobnobarvne pojavne oblike, med katerimi mrgoli ekspresivnih poudarkov in intenzivnih barvnih kontrastov (na primer rdeče-zeleno), ki so odraz umetnikovega sproščenega in neobremenjenega likovnega pristopa, so podane na kar se da logičen način in v skladu z nekaterimi optičnimi zakonitostmi, toda Janez Ravnik jim je znova dodal motiv, ki ni niti najmanj racionalen. Nenavadna arhitekturna konstrukcija, zaznamovana s ponavljajočimi se priostrenimi oblikami, ki poseljuje osredja slik in del na papirju v ciklusu »Pogled v prihodnost« in pri ciklusu »Lebdeči objekti«, tako kot smo pri Ravniku že bili vajeni, breztežno lebdi v zraku, namreč ni več podrejena nikakršni logiki. Prav vse posameznosti, ki jo sestavljajo, so plod umetnikove domišljije, pa vendar v tej konstruktivni in v resnici precej futuristično učinkujoči tvorbi lahko znova zaslutimo likovno metaforo današnjega sveta in predvsem sveta in civilizacije prihodnosti, kar nas zopet vrača k osrednjemu motu ustvarjanja Janeza Ravnika: razmerju med civilizacijo in naravo ter njunem medsebojnem vplivanju. Tovrstne, morda iz realnega izvzete, nikakor pa ne presnete »arhitekturne« motive je zato slikar prikazal v različnih odnosih do »naravnega« ambienta: ponekod jih je oddvojil od tal in postavil v vmesni prostor, ki ni nebo in ne zemlja, spet drugje so trdno zasidrani na tleh, kot da bi Janez Ravnik želel poiskati skladnost med civilizacijo in naravo ali pa morda skladnost med naturo naturans (naravo stvarnico) in naturo naturata (mrtvim predmetom), ki ju prizadevni snovalec novih likovnih svetov venomer znova doživeto združuje v povedno celoto, v katero se po neki nenavadni logiki harmonično zliva tudi jezik likovnih elementov.
Če se je Janez Ravnik v svojem prvem zaokroženem ciklusu »Spomeniki« (1965–1968) poklonil ostalinam starodavnih civilizacij, če se je v ciklusu »Človek in vesolje« (1968–1970) preroško zazrl v čase, ki šele prihajajo, če so bili »Produkti civilizacije« (1970) zaznamovani s strahom pred novodobnimi naplavinami in polucijo okolja, če so bile na primer »Zavite forme« (1971–1973) umetnikov korak v smeri opartistične obravnave likovne oblike, medtem ko sta bila ciklusa »Plodovi« (1973–1979) in »Oreh« (1980–1982) namenjena prikazu pomenskega potovanja konkretnega, vendar s simbolno podstatjo zaznamovanega predmeta po različnih ambientih, tudi za tokratna razgibana in formalno nemirna dela, pri katerih se je slikar morda bolj kot kdajkoli navezal na izpovedni jezik barve, velja, da niso nič manj duhovno angažirana. Z gotovostjo pa velja dodati, da umetnikov likovni svet ostaja še naprej odprt…